Imam še natanko dve uri časa, da preberem dolgo, delno do zelo sitno besedilo za predavanje. Po enem mesecu v Španiji sem se precej nalezla njihovega ''laganega'' načina življenja, nikamor se ne mudi, bo že, če ne danes pa jutri, ki sem ga vnesla tudi v delo na faxu.
Ampak tu so stvari malenkost drugačne. Napram nam, morajo Španci plačati velike denarje za študij, posledično študentje celoten proces vzamejo precej bolj resno in odgovorno, temu vzgledu pa sledijo tudi profesorji. Ravno zdaj nas masirajo za dejstvom ali bomo PIE ali NON-PIE. In ne, to ne pomeni ali bomo med predavanji jedli pito ali ne, ampak gre za način ocenjevanja. Pie pomeni sprotno delo čez semester, dva testa/eseja/digitalna portfolija/blog/karkolisilahkozmislitš. Non-pie po logičnem sklepanju pomeni nič dela čez semester, in en sam zaključni izpit, ki pa je nekje med julijem in septembrom. Kdo za vraga bi si želel uničiti počitnice in se učit, če pa lahko vse opraviš sproti, z malo vestnosti (ki zna biti za nekatere, [beri: mene] precejšen izziv). Nekateri posamezniki so pač malo ''sadomazo'', vsakemu svoje.
Zdaj pa plunem v roke, preberem tekst kot da bi rekel keks, na predavanju pa Špancem pokažem kaj je to angleščina, ne pa neko njihovo momlanje, ki naj bi bila angleščina, ki jo razumejo samo oni. In to ni nikakršna nesramnos, prevzetnost, narcisoidnost, ampak samo kruta realnost. Seveda obstajajo določene svetle izjeme.
Hasta luego
