Work, Work, Work,... but what happened to the party?

Imam še natanko dve uri časa, da preberem dolgo, delno do zelo sitno besedilo za predavanje. Po enem mesecu v Španiji sem se precej nalezla njihovega ''laganega'' načina življenja, nikamor se ne mudi, bo že, če ne danes pa jutri, ki sem ga vnesla tudi v delo na faxu.
Ampak tu so stvari malenkost drugačne. Napram nam, morajo Španci plačati velike denarje za študij, posledično študentje celoten proces vzamejo precej bolj resno in odgovorno, temu vzgledu pa sledijo tudi profesorji. Ravno zdaj nas masirajo za dejstvom ali bomo PIE ali NON-PIE. In ne, to ne pomeni ali bomo med predavanji jedli pito ali ne, ampak gre za način ocenjevanja. Pie pomeni sprotno delo čez semester, dva testa/eseja/digitalna portfolija/blog/karkolisilahkozmislitš. Non-pie po logičnem sklepanju pomeni nič dela čez semester, in en sam zaključni izpit, ki pa je nekje med julijem in septembrom. Kdo za vraga bi si želel uničiti počitnice in se učit, če pa lahko vse opraviš sproti, z malo vestnosti (ki zna biti za nekatere, [beri: mene] precejšen izziv). Nekateri posamezniki so pač malo ''sadomazo'', vsakemu svoje.
Zdaj pa plunem v roke, preberem tekst kot da bi rekel keks, na predavanju pa Špancem pokažem kaj je to angleščina, ne pa neko njihovo momlanje, ki naj bi bila angleščina, ki jo razumejo samo oni. In to ni nikakršna nesramnos, prevzetnost, narcisoidnost, ampak samo kruta realnost. Seveda obstajajo določene svetle izjeme.

Hasta luego

La vita e bella

Danes je eden tistih dni, ko se zdi da,te nobena stvar ne more spraviti v slabo voljo. Zjutraj je sprva kazalo popolnoma drugače. Budilka je zvonila v rano zoro. Zbujanje ob sedmih po tukajšnjih standardih velja za zelo zgodaj, prav tako je v slovarju ljudi, ki radi dolgo spimo, sedma ura zjutraj definirana kot popolnoma neprimeren čas za vstajanje in normalno funkcioniranje.

Petim uram predavanj je sledilo odlično kosilo, prvič odkar sem v Španiji sem pila pravo kavo, čeprav se je izkazalo, da po nekaj letih kuhanja kave na gostilniškem aparatu skorajda ne znam več skuhat prave turške kave. Ampak so dejstvo, da kava ni bila posebej dobra, odtehtali keksi, ki so bili božansko dobri. Potem pa sem sem se po nenadnem vzgibu, odpravila iskat tržnico. Vendar je bilo iskanje precej neuspešno. Kot tipična predstavnica ženskega spola se seveda nisem mogla upreti, da ne bi zavila v eno ali dve, no mogoče celo tri trgovine z oblačili. Tudi dejstvo, da sem videla kup oblek, majčk in pet, ki bi jih seveda nujno potrebovala, ampak, ker sem za ta mesec že izkoristila budget namenjen kupovanju oblačil sem se iz trgovine odpravila praznih rok, me ni spravilo v slabo voljo. Pot nazaj do stanovanja me je najprej vodila čez mini park, sredi katerega se nahaja čudovita fontana, v njeni neposredni bližini pa so klopce, kot nalašč za nedeljsko uživanje z dobro knjigo v roki. Nato pa je sledil malo večji park, ki so ga visoka drevesa z bujnimi krošnjami povsem zavila v senco. Kot zamaknjena sem hodila po potki, ne da bi prav vedela kam grem, in se smehljala.

Ah ja, ne dejstvo, da sem nisem imela digitalca pri roki, niti že prav nemarno okrušen lak na nohtih, niti to, da sem v tretje nadstropje bloka v katerem trenutno živim, zaradi pomanjkanje kondicije prišla popolnoma zadihana, me ni spravilo v slabo voljo. Kdo bi se obremenjeval s takimi stvarmi, če pa so se ob vzpenjanju po stopnicah maščobe in celulit kar topili, in bom potem v kopalkah videti kot Heidi Klum (okej, malo pretiravam, recimo da skoraaaaaj tako dobro :P), niti gora domače naloge (kako osnovno šolsko se to sliši), ki me še čaka se trenutno ne zdi posebej težka naloga.

Priznam, jasno in glasno, zaljubljena sem!!!!! Zaljubljena v Valencio. ;)